Alja Kisilak, univ. dipl. inž. zoot., 07/27/2011

Katere barve je moj konj? (2. del)

V prejšnjem članku ste lahko brali o barvah konj, njihovih vzrokih in posledicah. Tokrat si bomo pogledali posamezne pasme in barvne kombinacije. V nadaljevanju boste brali nekaj čisto praktičnih nasvetov o vzdrževanju zdrave svetleče dlake pri konju. Na koncu pa še smernice za uspešno fotografiranje konj.

Različne pasme – različne barve

Kot smo že omenili, je človek s selekcijo določenih lastnosti konj ohranjal tudi specifične barve ali barvne kombinacije. Barvne smernice so upoštevali do tolikšne mere, da se danes nekatere pasme konj pojavljajo samo v določeni barvi ali barvni kombinaciji. Tako so pri pasmi haflinger možni in razpoznavni samo bela barva grive ter repa in svetlo rjava (oker) barva kožuščka po telesu. Razlika v barvi je možna samo v odtenku rjavega kožuščka, ki se razprostira od rumenaksto rajvega, lisičje rajvega do čokoladno rjavega. Velikokrat v filmih vidimo junake, ki jahajo ogromne črne konje s kosmatimi nogami in razkošnimi grivami. Večinoma so to konji pasme frizijec, ki je samo v vranje črni barvi. Pri reji te pasme so dovoljene le majčkene lise, največkrat v obliki majhne zvede na glavi. Drugače frizijec ne more biti sprejet v rodovniško knjigo, pa četudi ustreza vsem drugim konstitucijskim in značajskim lastnostim. Šele v zadnjem stoletju pri tej pasmi upoštevajo različico črno-belega konja z enakimi konstitucijskimi lastnostmi, a v črno-belo lisasti kombinaciji, ki pa jo imenujejo pasma tinker. Zgodbo o belem lipicancu že dobro poznate. Pri tej pasmi sta dovoljeni še rjava in črna različica. Večina pa nas je vajena beline teh kraških konj, in ko vidimo črnega ali rjavega konja s konstitucijskimi lastnosti  lipicanca, se nam to zdi kar malo nenavadno. Pri pasmi appaloosa so konji pikčasti. Imajo manjše ali večje pike, pretežno okrogle ali elipsaste oblike, ki so na gosto nanizane včasih na sprednjem, včasih na zadnjem delu telesa. Pogostost pik je lahko različna, lahko pa se pojavi tudi kombinacija, ko je konj spredaj lisjak ali rjavec, zadnji del pa je pikčast. Od daleč izgleda, kot bi bil »sestavljen« iz dveh konj. Naša avtohtona pasma delovnega konja posavec ima več barv. Prevladujejo rjavci, manj je vrancev, lisjakov in sivcev. Pri rjavcih pa je vedno značilna temnejša, črna barva krovne dlake (rep, griva) in okončine ter okolice smrčka. Ta barvni vzorec je uveljavljen pri večini rjavcev oziroma konjev kostanjeve barve. Barvno najbolj raznolike so prav gotovo ameriške delovne pasme quarter, pinto, palomino, mustang in druge. Za te pasme je znano, da so nastajale s križanjem pasem »starega sveta«, predvsem Evrope in Azije. Kar precej časa so se divji crioli in mustangi prosto pasli po prostranih ameriških stepah. Pri tem se je selekcija zgodila sama in barva je bila pomembna samo toliko, da je konju pomagala pri skrivanju pred plenilci ali v skrajnih podnebnih razmerah (temnejša barva v hladni klimi vpije več toplote).

Ko se je človek osredotočal na vzrejo konj le določene barve, so se zavoljo tega začele izgubljati nekatere druge dobre lastnosti. Tudi pri drugih živalih, še posebno pri psih lahko nastane degeneracija. Povzročajo jo parjenje v sorodu in določene mutacije, ki za osebek niso vedno ugodne. Pri nekaterih pasmah se je zaradi redkosti zahtevane barve in drugih lastnosti število živali, primernih za sprejetje v rodovnik, zelo zmanjšalo. Določene barve pri nekaterih pasmah, ki jih redkeje dosežemo, so bolj iskane in dragocene. Tako mora kupec ponekod za rjavega ali vranjega andaluzijca odšteti nekaj tisoč evrov več kot za sivca, ker so slednji bolj pogosti. Po eni strani je škoda, da gojenje pasem v tolikšni meri temelji na barvi konja, saj se lahko tako izgubijo druge dobre lastnosti, kot sta krepost in karakter. Po drugi strani pa ta zunanja lastnost konja zelo olajša kriterije izbire in odbire.

Nasveti za vzdrževanje dlake

Da ima konj lepo, svetlečo, zdravo, čisto in negovano dlako, je potrebno upoštevati določene smernice. Najprej mora konj imeti pravilno prehrano s primernimi količinami mineralov in vitaminov. Na primer, če dlaka ni svetleča, je to lahko posledica pomanjkanja cinka ali nekaterih esencialnih maščobnih kislin. Drugi zelo pomemben dejavnik je negovanje dlake. V naravi si konj z valjanjem ali drgnjenjem ob drevesa in grmovje ter s kopanjem v blatu in vodi nekako sam neguje dlako. Pri naših konjih lahko za nego učinkoviteje poskrbimo mi. Na tgru je nešteto izdelkov za čiščenje konja. Različne krtače, sesalci za dlako, strojčki za britje, česala, škarje, kremice za bujnejšo rast, sredstva za razčesavanje repa in grive, sredstva za lesk in mehkobo kar tekmujejo med seboj. Pomembno je tudi dejstvo, da se naš konj dobro počuti v okolju, kjer živi, in da ima zagotovljene vse potrebe (družba, gibanje, mir). Če konja redno krtačimo in masiramo, uredimo njegovo prehrano in ga vsake toliko okopamo ter postrižemo rep, morda tudi grivo, bo izgledal lepo negovan in zdrav.

Fotografiranje konj

Pri fotografiranju konj je poleg tehničnega znanja o sami fotografiji potrebno postavitvi konja – kader, pomembna je tudi prava izbira kombinacije barve konja, opreme in okolja, v katerem žival fotografiramo. Če slikamo vranca na črnem ali temnem ozadju, bodo meje in obline konjevega telesa zabrisane in vranec na sliki ne bo dobro izražen. Bela uzda na črnem konju lahko pričara odličen kontrast in naslika čustva na fotografijo. Lisjakom se zelo lepo prilega rumena, rdeča ali sinje modra barva. Zato jim za fotografiranje, prireditve ali nastope lahko vpletemo rumene trakove ali cvetlice v grivo. Na rjavcih so primerne podsedelnice ali odeje pastelnih barv. Rdeča hlevska uza na sliki naredi vranca še bolj iskrivega. Na temnem sivcu bela oprema nežno poudari njegove sivo-bele maroge. Lepotica v beli obleki na belem lipicancu in z zelenim ozadju travnika ima že mitološki priokus arhetipa o devištvu. Igranje s pravilno uporabo svetlobne osvetlitve (sonce ali bliskavica) v kombinaciji naravnega leska konjeve dlake in s pravo postavitvijo konja včasih naslika bitja, ki sploh ne izgledajo več realna.

view counter